SARS-CoV-2 – ali bodo rešitve interventnega zakona uspešne?
Zakon o interventnem ukrepu delnega povračila nadomestila plače (interventni zakon) je namenjen ohranitvi najmanj 50 odstotkov zaposlitev v podjetju, ki jih bo (je) negativno zadel učinek virusa SARS-Cov-2 (institut začasnega čakanja na delo). Rešuje pa tudi težave delodajalca v primeru, ko je delavcu odrejena karantena in ta ne more opravljati dela niti na domu, hkrati pa mu mora delodajalec skladno z delovnopravno zakonodajo izplačati nadomestilo.
Zakon je začasne narave in zagotavlja intervencijo države v gospodarstvo in sicer delnega povračila izplačanih nadomestil. Interventni zakon začasno dopolnjuje določila 137. člena ZDR-1, po katerem mora delodajalec za čas, ko ne zagotavlja dela delavcu izplačati nadomestilo plače v višini 80% osnove iz sedmega odstavka 137. člena ZDR-1.
Interventni zakon velja za gospodarske družbe, zadruge in delodajalce – fizične osebe. Upošteva tudi delodajalca, ki ima le enega zaposlenega delavca.
Država z interventnim zakonom prihaja na pomoč delodajalcem, ki bodo prizadeti zaradi negativnih vplivov virusa SARS-Cov-2 in sicer z delnim povračilom izplačanih nadomestil, ko delodajalec zaradi zmanjšanega obsega poslovanje, ne bo mogel zagotavljati dela hkrati najmanj 30 % delavcev in jih bo napotil na začasno čakanje na delo.
Delodajalec mora sprejeti program ohranitve delovnih mest in se pisno zavezati, da bo delovna mesta delavcev na čakanju ohranil najmanj pol leta po začetku izvajanja ukrepa. Nadalje bo moral opisati svoj poslovni položaj, izkazati, da ne more zagotavljati dela potrebni količini delavcev in podati pisno izjavo o ohranitvi delovnih mest vsaj pol leta po začetku izvajanja ukrepa.
V času izvajanja tega ukrepa delodajalec ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov ali odrejati nadurnega dela. Pred sprejemom sklepa o odreditvi čakanja, se bo moral posvetovati ali s sindikatom ali s predstavniki delavcev (svet delavcev).
Povračila nadomestila ne more prejeti davčni dolžnik, kršitelj delovnopravne zakonodaje, neplačnik prispevkov ali plač ali oseba, nad katero je bil uveden postopek insolventnosti , delodajalec, pri katerem imajo napoteni delavci na čakanje presežek ur. Delodajalec bo pravico uveljavljal v elektronski ali pisni obliki pri Zavodu RS za zaposlovanje. Zavod bo o vlogi delodajalca (k tej bodo morali priložene vse priloge) odločil z upravno odločbo in v nadaljnjem postopku z delodajalcem sklenil pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij. Delodajalec bo lahko pravico uveljavljal samo enkrat in sicer največ za obdobje 3 mesecev – to obdobje pa bo lahko spremenilo Ministrstvo za zdravje.
Delavca se bo napotilo na čakanje enostransko z ustrezno pisno izjavo, pri čemer bo ta ukrep lahko trajal največ 3 mesece z obveznostjo delavca, da se mora vrniti na delo na zahtevo delodajalca. Delodajalec mora pravico uveljavljati najkasneje v roku osmih dni od napotitve delavca na čakanje, vendar najkasneje do vključno 30.09.2020.
Delodajalec mora ves čas trajanja ukrepa začasnega čakanja plačevati nadomestila in plačevati prispevke. Prav tako ne more pričeti v času trajanja ukrepov postopka likvidacije po ZGD-1 ali v obdobju po prenehanju ukrepa, ki je časovno enak prejemanju povračila za nadomestila.
Končno še višina povračila nadomestila:
- pri začasnem čakanju na delo bo država vrnila 40% izplačanega nadomestila plače
- v primeru odrejene karantene bo država vrnila 100% izplačanega nadomestila plače.
Prednosti tega ukrepa so (ne pa izključno) sledeče:
– pogodba o zaposlitvi se ne spreminja (delodajalec ni izpostavljen morebitnim tožbam, ki bi jih sicer delavci lahko naperili proti njemu),
– lahko je odrejen enostransko,
– strošek delodajalca bo delno sofinanciran s strani proračuna RS in
– delavci morajo biti delodajalcu ves čas na voljo, če se situacija spremeni.
Težava tega interventnega zakona je na prvi pogled seveda vprašljiva strogost vstopnih pogojev za vložitev zahtevka po povračilu nadomestil, časovna nedorečenost državne obveznosti povračila plačanih nadomestil ter drugih bistvenih elementov, ki jih država prepušča v urejanje Zavodu in delodajalcu (glede na časovno utesnjenost je to lahko deloma razumljivo), vendar pa v resnici delodajalcu otežuje položaj v primeru nelikvidnosti, glede na vse navedeno je lahko delodajalec podvržen še inšpekcijskemu nadzoru ter postopku zaradi prekrška. Težava se zdi tudi onemogočena reorganizacija delodajalca zaradi poslovnih razlogov, saj preprečuje delodajalcu učinkovito reakcijo.
Praksa izvajanja zakona ter morebitne naknadne spremembe bosta pokazali njegovo pravo vrednost za delodajalca in seveda tudi za delavce, saj se v resnici s tem zakonom začasno rešuje usoda obeh.
Ljubljana, 13.3.2020
Odvetniška družba Grešak o.p., d.o.o.